Če bi bili paralizirani, bi imeli večjo željo, kot da bi spet hodili?
Za mnoge ljudi s poškodbo hrbtenice je ponovna vzpostavitev nadzora nad mehurjem dejansko pomembnejša od njihove sposobnosti, da ponovno vzpostavijo uporabo svojih nog.
Zato novo zdravljenje, ki vključuje magnetno stimulacijo, ustvarja upanje v skupnosti bolnikov s poškodbami hrbtenjače.
Zdravljenje je pomagalo ljudem s poškodbo hrbtenjače, da so za štiri tedne ponovno pridobili znatno raven nadzora nad mehurjem.
Nevroznanstveniki s kalifornijske univerze v Los Angelesu (UCLA) so delali s petimi ljudmi s poškodbami hrbtenjače in jim stimulirali spodnji del hrbtenjače z uporabo magnetne naprave, nameščene na dnu hrbtenice.
Ta študija je prva te vrste, ki je pokazala znatno izboljšanje nadzora mehurja med tretmaji.
Moški, ki so sodelovali v raziskavi, so povedali, da jim je ta tehnika v povprečju izboljšala kakovost življenja za 60 %.
V Združenih državah več kot 250 ljudi trpi zaradi poškodbe hrbtenjače. Od tega jih 000 % izgubi sposobnost samovoljno urinirati.
Disfunkcija mehurja lahko povzroči okužbe sečil, inkontinenco, odpoved ledvic, ledvične kamne in slabo splošno kakovost življenja.
Študija iz leta 2012 je pokazala, da je pri mnogih ljudeh s poškodbo hrbtenjače želja po ponovni vzpostavitvi nadzora nad mehurjem odtehtala njihovo upanje, da bodo spet shodili.
»Nekateri bolniki ocenijo delovanje mehurja, preden shodijo, ker je inkontinenca mehurja družbena stigma. To jim preprečuje, da bi šli na večerjo ali se udeleževali družabnih dogodkov. Pri pacientih s poškodbo materničnega vratu brez funkcije roke to zahteva pomoč negovalca pri kateterizaciji in omejuje njihovo svobodo,« je dejal dr. Daniel Lu, glavni raziskovalec študije in izredni profesor nevrokirurgije na Medicinski fakulteti David Geffen pri UCLA. je dejal Healthline.
"Z medicinskega vidika lahko disfunkcija mehurja povzroči sepso, odpoved ledvic ali celo smrt," je dodal.
Kazalo vsebine
Življenje brez nadzora nad mehurjem
Ljudje s poškodbo hrbtenice izpraznijo mehur z ozko cevko, imenovano kateter. Napravo večkrat na dan potisnemo v mehur, da odvaja urin iz telesa.
Pri nekaterih ljudeh s poškodbami, zaradi katerih tudi ne morejo uporabljati rok, mora negovalec vstaviti kateter.
Alexander »Sasha« Rabchevsky, doktor znanosti, je profesor fiziologije na Univerzi v Kentuckyju za možganske poškodbe in raziskovalni center za možganske poškodbe. Od leta 5 je popoln paraplegik T1985.
Pravi, da je upravljanje mehurja eden največjih izzivov v življenju paralize, tako fizično kot psihološko.
"Obstaja splošno pomanjkanje razumevanja kritičnega pomena in izzivov, povezanih z rutinsko uporabo [katetrov] pri populaciji s poškodbo hrbtenjače," je Rabchevsky povedal za Healthline.
Čeprav Rabchevsky pravi, da se je navadil na katetre, je za mnoge ljudi s poškodbo hrbtenjače borba vseživljenjska.
»Katetre uporabljam že več kot 30 let in čeprav sem se od začetka sramežljivo bal, da bi si vtaknil cevko v penis, da bi polulal, je postalo tako rutinsko, da so moje težave zdaj osredotočene na čistočo. in kje in kdaj lahko uporabim svoje katetre, kot na letalu, pravi.
"Vendar to ne govori o neštetih ljudeh, ki imajo resne socialne težave zaradi potrebe po kateterizaciji v javnem prostoru, ne glede na to, ali si jo dajo sami ali ob potrebni pomoči," je dodal Rabchevsky.
Zdravstvena tveganja s katetri
Uporaba katetra je povezana s številnimi zdravstvenimi tveganji. Dolgotrajna uporaba lahko povzroči ponavljajoče se okužbe sečil in trajne brazgotine.
Ker so katetri vstavljeni v mehur zunaj telesa, lahko ta služi kot vstopna točka za bakterije in povzroči okužbe.
Te so lahko smrtno nevarne, če jih ne diagnosticiramo in ne zdravimo takoj.
Hinesh Patel študira na kalifornijski univerzi Irvine za doktorat in doktorat.
Pred dobrim letom dni si je po nesrečnem padcu poškodoval hrbtenico.
Zaradi poškodbe je izgubil popolno funkcijo mehurja. V zadnjem letu je dejal, da je imel več okužb, kot je pričakoval. Velik del tega je posledica pomanjkanja občutka.
"Zlasti pri omejenem občutku po poškodbi hrbtenjače simptomi, ki jih doživite, niso nujno isti simptomi, kot bi jih lahko občutil povprečen človek, da bi hitro dobil okužbo," je Patel povedal za Healthline.
Ponovna vzpostavitev nadzora nad mehurjem je glavna prednostna naloga.
"To je veliko višje na mojem seznamu, kot sem pričakoval ali bi pomislil prej," je dejal.
Kako je potekala študija
Raziskovalci so delali s petimi moškimi s poškodbo hrbtenjače. Moški so bili vsak teden podvrženi 15-minutni magnetni stimulaciji z napravo, ki jo je odobrila ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA), vendar je bila eksperimentalna, ko se je uporabljala za rehabilitacijo mehurja.
Po štirih sejah so moški opazili opazno izboljšanje delovanja mehurja. Vseh pet je lahko uriniralo. Enemu udeležencu je uspelo popolnoma prenehati uporabljati kateter in urinirati sam – 13 let po poškodbi.
Te izboljšave so trajale do štiri tedne po magnetni stimulaciji.
Ostali štirje moški so še vedno morali uporabljati kateter vsaj enkrat na dan, vendar je bilo to izboljšanje glede na njihovo prejšnjo pogostost šest ali večkrat na dan.
Povečala se je tudi zmogljivost mehurja udeležencev, prav tako količina urina, ki so jo lahko prostovoljno proizvedli brez katetra.
Lu pravi, da so rezultati obetavni in so udeležencem študije dali upanje.
"Bili so zelo opogumljeni in niso mogli čakati, da bo ta strategija na voljo za klinično zdravljenje," je dejal.
Kaj je naslednje
Raziskovalci nameravajo študijo razširiti na večjo kohorto moških in žensk.
Prav tako želijo preučiti, ali bodo različni vzorci stimulacije izboljšali odziv ljudi, ki nimajo enake koristi kot drugi proučevani.
Če bodo rezultati te študije ponovljeni, bi bolj izpopolnjeni pristopi lahko resnično spremenili upravljanje oskrbe mehurja na kliniki in doma.
Rabchevsky pravi, da če bi rezultate študije lahko ponovili v večjem neodvisnem poskusu in bi bil pristop izpopolnjen, bi ta tehnika lahko spremenila način upravljanja oskrbe mehurja po poškodbi hrbtenjače.
Ta rastoči inovativni pristop, zlasti za zdravljenje disfunkcije mehurja, bi lahko utrl pot standardiziranim, poceni in razmeroma enostavnim postopkom, ki so na voljo ljudem s SCI, ki potem morda ne bodo obsojeni na življenje, polno kateterizacij. in okužbe sečil ... kar bi bil monumentalen dosežek, vsaj v mojem življenju, saj sem vezan na invalidski voziček,« je dejal.
»Seveda si vsi želimo spet hoditi. Vendar, dokler nam terapije ne bodo omogočile, da prostovoljno premikamo svoje paralizirane noge in/ali roke, bi se resnično spremenilo življenje, če nam ne bi bilo treba upravljati svojega mehurja 24/24, je dejal Rabchevsky.
